Življenje
Gora pri Sodražici se nahaja približno 50 kilometrov južno od Ljubljane in je skupno ime za pet naselij – Kržeti, Betonovo, Petrinci, Kračali in Janeži. Te majhne vasice ležijo na nadmorski višini okrog 885 metrov. Pod cerkvijo se v dolini razprostirajo Janeži – rojstna vas Magdalene Gornik.
V vasici Janeži (št. 4) se je 19. julija 1835 rodila revnima kmečkima staršema Ani in Jožefu Gornik deklica Magdalena. Bila je tretji izmed sedmih otrok. Istega dne so jo krstili v domači cerkvi Marije Snežne na Gori.
Gora pri Sodražici
Magdalena je bila v svojih otroških letih povsem običajna kmečka deklica. Pomagala je staršema pri opravilih, rada je imela družbo svojih vrstnic. Skupaj so bile pri igri, delu in tudi molitvi, večkrat jih je poučevala v krščanskem nauku, ki ga je rada obiskovala. Bila je živahna in bistra deklica modrih oči in šibke postave, preprosta in blaga. Do ljudi je bila prijazna in ljubezniva. Prosti čas je največkrat porabila za molitev ali za poslušanje duhovnih pogovorov, posebno ljubezen je gojila do Jezusa v Najsvetejšem zakramentu. A ta njena otroška pobožnost je ostala ljudem skrita.
Enajstletna se je spomladi leta 1847 po naročilu matere odpravila na polje po plevel za prašiče. Na poti do njive je Magdalena doživela prvo srečanje z nebeško Gospo. Magdaleni se je prikazala kot kmečka žena in jo vprašala, komu bo darovala svoje delo in če kaj ljubi Jezusa. Magdalena ji je odgovorila, da bo darovala delo Jezusu in da Jezus najbolje ve, če ga ljubi. Žene namreč ni spoznala. Nato se ji je žena predstavila kot Jezusova mati in mati vseh ljudi in da je namen njenega prihoda Magdaleno povabiti, naj se zahvaljuje Bogu za vse dobrote in mu daruje vsako delo ter da mora še močneje ljubiti njenega Sina – Jezusa. To videnje je zelo globoko seglo v Magdalenino srce, nikomur dolga leta ni povedala zanj. Od tedaj je Magdalena še več molila in se pozorno pripravljala na prejem prvega svetega obhajila.
Magdalenina hiša v Janežih, fotografirana avgusta 2018.
Leta 1847 je Magdalena prejela prvo sveto obhajilo. Pri tem je Bog vnel tako gorečo ljubezen v njenem srcu, da so ji telesne moči pošle, tako da se je komaj mogla od obhajilne mize vrniti v klop. Ko je padla na kolena, da bi se zahvalila, je zaslišala glas z oltarja: »Nikomur ne povej, kaj si doživela.« Prepričana je bila, da slišijo glas tudi druge deklice. »Ne,« je glas nadaljeval, »one ne slišijo tega glasu, ampak samo ti. Jaz sem tisti, ki si ga pravkar zaužila.«
Magdalena ni tega doživetja povedala nikomur. Njena pobožnost pa je rasla in pri vsaki sveti maši je njeno srce bolj in bolj gorelo v ljubezni do Jezusa.
Kmalu zatem je začela obiskovati nedeljsko šolo, da bi se naučila brati, a ni trajalo dolgo, ko je Magdalena še istega leta hudo zbolela. Čez nekaj mesecev se ji je zdravje tako poslabšala, da je morala ostati v postelji. Spremljale so jo hude bolečine v trebuhu in ni mogla jesti. Ljudje so opazovali, s kakšno izredno potrpežljivostjo je prenašala hude bolečine, brez vzdihljaja ali tožbe. Nobeno zdravilo ji ni pomagalo. Bolezen se je stopnjevala in bolečine so postajale vse hujše do avgusta 1848.
Z drugim videnjem Matere Božje, 2. avgusta 1848, je Magdalena ozdravela. Žena jo je povabila naj svoje trpljenje prenaša potrpežljivo in ga naj daruje Bogu. Pri tem naj misli na Jezusa in njegovo trpljenje. Povabila jo je, naj Magdalena trdno zaupa v Jezusa in od njega bo prejela vse, tudi hrano za svoje zemeljsko življenje.
Po tem videnju Žene in prvemu zamaknjenju čez nekaj dni se je za Magdaleno začelo drugačno življenje. Začelo se je njeno življenjsko poslanstvo: podoživljati Kristusovo trpljenje na telesu in duši z namenom zadoščevanja za grehe ljudi ter opozarjati ljudi, da se spreobrnejo k Bogu. Bog jo je za to poslanstvo obdaril z izrednimi duhovnimi darovi in mističnimi pojavi. S tem je Bog dokazoval verodostojnost Magdaleninih opozoril in vabil, da se vrnejo k Njemu.
Znamenje, ki stoji na mestu prvega Magdaleninega videnja v vasi Janeži. V ozadju gorniška cerkev.
Mnogi so se po njenih darovih zamislili nad svojim življenjem, se spreobrnili iz svojega starega načina življenja in začeli na novo, v prijateljstvu z Bogom. Pogosto ji je Bog v videnjih razodel, kako ga ljudje žalijo z grehi in videla je kazni, ki bodo padle na človeštvo, če se ne spreobrne. Nekatere kazni, ki jih je napovedala (npr. bolezen, vojna) so se uresničile že za časa Magdaleninega življenja.
Za časa njenega življenja je Cerkev pregledala njeno življenje s cerkveno preiskavo sodraškega župnika Jožefa Lesjaka in ugotovila, da so mistični pojavi pri njej pristni in da živi po strogih moralnih in verskih načelih.
Magdalena je do svoje smrti (23. februarja 1896) živela v posebni molitveni in mistični povezanosti z Gospodom. Obenem je bila zelo dejavna tudi v družbenem življenju — poučevala je otroke v nedeljski šoli, skrbela za gospodinjska opravila v župnišču na Blokah, obnovila kapelico, omogočila šolanje dvema študentoma. Pokojni župnik Kaplenek, pri katerem je stanovala, ji je poveril, da iz njegove zapuščine poravna dolgove, ki so nastali pri obnovi cerkve na Blokah. Čeprav Magdalena ni marala, da so jo ljudje hodili obiskovat zaradi mističnih pojavov, so kljub temu mnogi od blizu in daleč (Avstrija, Italija, Poljska (Galicija), Hrvaška) prihajali k njej, spraševali za nasvete, prinašali svoje težave in prosili za molitev.
