Pogosta vprašanja

Zakaj se o Magdaleni Gornik tako dolgo ni vedelo ničesar?

Temu je botrovalo več razlogov. Prvi je bil gotovo v najodmevnejši prevari »Vodiške Johance« (Ivane Jerovšek), ki se je zgodila že po Magdalenini smrti. Ivana Jerovšek je v Vodicah pri Ljubljani od 1912 do 1913 posnemala Magdalenina videnja in uprizarjala lažne krvavitve s pomočjo cevk in živalske krvi. Požela je veliko pozornosti civilnih in cerkvenih krogov. Ivano so aretirali, na sojenju je svojo krivdo priznala in povedala, da je vedela za Magdaleno Gornik še kot otrok in da je posnemala njena videnja. Ta prevara je povzročila da so začeli ljudje enačiti Magdaleno Gornik z Vodiško Johanco in tako poteptali Magdalenino ime v blato. Velik doprinos k navideznem zatonu je naredil tudi primež komunizma, ki je dolgo let omejeval versko svobodo. A Magdalena je kljub temu, da so ji vzeli dobro ime, med ljudmi še vedno zbujala začudenje in zanimanje. Glas o njej ni nikoli zamrl. Ljudje so vseskozi obiskovali njen grob, prepričani o njenem svetništvu. Ob stoletnici njene smrti, je dejansko nastopil preobrat – odkril se je arhiv, začelo se je raziskovanje njenega življenja, upodobljena je v zunanji kapeli na Kureščku. Ljudje so začeli množično obiskovati njen grob in se ji priporočati. Število zahval in pisnih pričevanj za uslišano molitev na njeno priprošnjo narašča. Lahko rečemo, da se izpolnjuje njena napoved (ki je znana iz ustnega izročila), in sicer, da se bodo po šestih rodovih (to je po približno sto letih) po njeni smrti začeli goditi čudeži na njeno priprošnjo.

Kako je mogoče živeti 47 let brez zemeljske hrane?

Odgovor na to ima le Bog. »Bogu namreč ni nič nemogoče« (Lk 1,37). Na ljudeh kot je Magdalena Gornik je pokazal, da je on Stvarnik in da so naravni zakoni delovanja človeškega telesa podvrženi Njemu. Ko je na delu Bog, oseba ves čas ohrani vse fizične, psihične in duhovne moči in je sposobna opravljati svoje vsakdanje obveznosti. In tako je bilo pri Magdaleni Gornik celih 47 let, vse do smrti. Znanost tega pojava ne more razložiti. Pojav je znan tudi iz življenja drugih svetnikov – sv. Nikolaj de Flüe je živel brez hrane 20 let, sv. Lidvina iz Schiedama 28 let, Terezija Neumann 36 let, Marta Robin 53 let.

Zakaj mistično trpljenje?

Bog je imel v načrtu, da Magdalena na poseben, mistični način trpi in zadoščuje za grehe drugih. Magdalena bi lahko to Božjo ponudbo zavrnila, vendar tega ni storila. Prostovoljno in zavestno jo je vzela nase. Ni samo premišljevala Kristusovega trpljenja, ampak ga je bila po videnjih in stigmah tudi mistično deležna. Z velikimi telesnimi in duševnimi bolečinami ter duhovno zapuščenostjo je skoraj vsak dan podoživljala Jezusovo trpljenje. Zakaj ji je Gospod namenil ravno takšne vrste trpljenje, ve le On sam. Ona ga je le vdano sprejela in potrpežljivo prenašala v darovanju. Odstrta ji je bila tančica, ki zakriva moč in vrednost človeškega trpljenja v Božjih očeh. Poznala je visoko ceno darovanega trpljenja pri odreševanju sveta. Zato je v svojih molitvah prinašala pred Boga trpljenje drugih ljudi in pogosto prevzemala na svoja ramena njihova bremena in jih darovala Bogu. Gospod ji je dopustil, da je na ta način klicala njegovo usmiljenje na tiste, ki so nosili težek križ ali se oddaljili od njega. In duša, za katero je Magdalena trpela, je tudi dosegla Božje usmiljenje. Z žrtvovanjem svojega trpljenja je sledila Kristusovemu zgledu in mu s tem pomagala pri odreševanju sveta.

Kaj je mistična smrt? Ali je človek še živ?

Mistično smrt moramo pri Magdaleni gledati v kontekstu združenja s trpečim Kristusom in podoživljanjem njegove smrti na križu. Ta se je zgodila na veliki petek ob tretji uri. Magdalena je bila takrat v duhu navzoča na Kalvariji in je tudi na svojem telesu podoživljala delček Jezusovega trpljenja. To trpljenje se je odrazilo tudi na njenem telesu. Ko je Jezus umrl, je tudi njeno telo postalo podobno umrlemu telesu, le da je še dihala in srce je rahlo utripalo. Njeno telo je ostalo nepremično vse do nedeljskega velikonočnega jutra, ko je sledilo mistično vstajenje. Več o tem si lahko preberete v knjigi »Magdalena Gornik«.

Kaj so stigme?

Stigme so skrivnostna udeležba pri Kristusovem trpljenju. Prejemnika upodobijo po križanem Kristusu. Oseba prejme na določenih delih telesa znamenja (rane), ki kažejo na obnovitev Kristusovega trpljenja, kakor je opisano v evangelijih. Magdalena je sedem let nosila na svojem telesu vidne stigme, in sicer na rokah, nogah in na strani. Ker ni marala, da bi jo ljudje zaradi tega obiskovali, je prosila Boga, če ji lahko odvzame vidne stigme. To se je tudi zgodilo in potem je do konca življenja nosila nevidne stigme (rane niso bile vidne, so pa zelo bolele).

Kako vemo, da je bil povzročitelj mističnih pojavov pri Magdaleni Bog?

Knjiga je precejšnjo pozornost namenila kriterijem, ki jih ima Cerkev za presojanje nadnaravnosti mističnih pojavov. Velja načelo, da se pojav, če ga je najprej mogoče razložiti z naravno razlago (recimo psihološko ali katero drugo znanstveno), tudi razlaga naravno. Če pa se ne da razložiti z naravno, potem se presoja ali je bil na delu Bog ali hudi duh. To pa se pokaže po sadovih, ki jih pojavi »obrodijo«. Magdalenino življenje izpričuje veliko ponižnost, vero in dobra dela. Po njeni smrti se sedaj godijo uslišanja na njeno priprošnjo – Bog po njej uslišuje prošnje, molitve, kar je velik dokaz, da je bil v njenem življenju na delu Bog. Dokončna presoja pa je prepuščena Cerkvi.

Kaj je Magdalenino osrednje sporočilo?

Bog je usmiljen, a tudi pravičen. Bog kljub vsem žalitvam še vedno daje na voljo čas in priložnosti za spreobrnjenje. Čas za spreobrnjenje je omejen. Bog ni kriv za naše grehe, zanje in za posledice smo odgovorni sami. Bog ne pričakuje od nas, da bi iskali trpljenje in si ga sami nalagali, da bi prišli v nebesa. Dovolj je sprejeti tistega, ki ga Bog dopusti in ga voljno nositi, ker le tako prinaša notranje veselje in mir. Obenem pa Gospod s trpljenjem očiščuje srce, da lahko (p)ostane odprto za Božjo ljubezen in navdihe Svetega Duha. Kristus je dal našemu trpljenju novo, odrešenjsko vlogo, ker ga je združil s svojim trpljenjem. Zato se trpljenja ni potrebno bati. Kakor je On ljubeče sprejel križ, na katerem je visela teža vsega sveta, tako želi tudi za nas, da sprejmemo tisto malo, kar nam pošlje. On namreč ve za vsako naše trpljenje in želi samo to, da ga z ljubeznijo sprejmemo od njega in mu ga darujemo. Edina pot, ki vodi v nebesa, je pot križa, na kateri pa nismo sami.